Darovanje organov

Konan v kategoriji Razno / Misli

Pri darovanju organov so javnosti zamolčane bistvene stvari

Konec minulega leta smo lahko v medijih zasledili podatek, da 90
odstotkov Slovencev podpira darovanje organov in da v naši državi
pridobijo premalo organov. Premalo darovanih organov pa zdravniki
pripisujejo tudi zapletenosti zdajšnje zakonodaje.

Zato bo že v začetku letošnjega leta na vladi prenovljen zakon o odvzemu
in presaditvi delov človeškega telesa, ki bo med drugim uzakonil t. i.
domnevno privolitev, da bi se torej vsakega posameznika štelo za
darovalca organov ob smrti, razen če se jasno izreče, da temu nasprotuje.

Povsem drugačno mnenje o darovanju organov pa ima Nemka Renate
Greinert, ki v knjigi /Rdeča zanka/ opisuje svojo hudo izkušnjo, ki
jo je doživela, ko so odvzeli organe njenemu petnajstletnemu sinu.
„Povsem nepoučena o tem, kaj v resnici pomeni odvzem organov, sem
dovolila, da so me transplantacijski zdravniki zmanipulirali.

Vsak si mora sam pri sebi priti na jasno, ali verjame, da je človek,
katerega organi so živi, truplo – kot nam skuša dopovedati
transplantacijska medicina – ali pa umirajoči in zato živ človek,“ pravi
Greinertova. V nadaljevanju navajamo nekaj zelo zanimivih odlomkov iz
omenjene knjige.

Možgansko mrtev človek je še zmeraj 97-odstotno živ*
*Transplantacijska medicina šteje možgansko mrtve osebe za umrle. Tako
jih označuje šele od zadnje polovice 20. stoletja zato, da bi umirajočim
ljudem lahko odvzeli žive organe. Ampak človek po možganski smrti še ni
mrtev, temveč kar 97-odstotno živ. Avtorica se sprašuje ali človek res
nima pravice umreti nerazrezan? Pravi, da transplantacijska medicina
degradira „darovalca“ v objekt reciklaže, sprejemalca pa v „človeka iz
lego kock“, ki ga je mogoče predelovati in dodelovati.

Kot navaja v knjigi Rdeča zanka, dr. Wainwight Evans, specialist, ki je
iz protesta zapustil svetovno znani transplantacijski center bolnišnice
Papworth v Cambridgeu, ni več hotel sodelovati pri operacijah, pri
katerih živim ljudem odvzamejo srce. In to se ne dogaja samo s srcem.

Takole pripoveduje: „V eni od vodilnih učnih bolnišnic je bila
štiridesetminutna operacija odvzema ledvic neke 'možgansko mrtve' mlade
ženske, žrtve prometne nesreče, skoraj končana, ko je kirurg zaprosil
asistente, naj telesu odvzamejo nekaj tkiva, medtem ko je ledvice
položil v hranilno tekočino. Med operacijo so bila umetna pljuča
priklopljena, da se ledvice ne bi začele razkrajati. In ko so jih
odklopili, se je zgodilo nekaj nepojmljivega: 'truplo' je zahlastalo po
zraku. In to se je ponavljalo znova in znova.“

Dr. Evans je prepričan, da darovalec še lahko čuti bolečino, in to
pojasnuje: „Pri vsaki operaciji se lahko zgodi, da se bolnikov krvni
tlak in utrip nenadoma izredno zvišata. To je pri normalni operaciji
znamenje, da bolnik čuti bolečino ali je pod stresom in je treba temu
prilagoditi anestezijo. Enako se dogaja pri presajanju organov, toda
tedaj redko kdaj dajo anestezijo, ker kirurg domneva, da darovalec ne
čuti ničesar več.“

Zdravnik priznal, da žalujočim lažejo*
*Vodilni zdravnik z oddelka za intenzivno nego odkrito pove, da osebje
žalujoči družini, ko mora sprejeti težko odločitev, ali naj privoli, da
bi njihov ljubi sorodnik postal darovalec, laže. „Malo se je treba
zlagati. Trdimo, da odvzemamo organe po smrti.

Nikoli nisem bil toliko pogumen, da bi rekel drugače. Če bi jim
povedali, kaj se v resnici zgodi, sem prepričan, ne bi bilo nobenega
darovalca več.“ Isti zdravnik pravi: „To odkrito povedano pomeni, da v
operacijsko dvorano pripeljejo bolnika, ki diha in mu utripa srce,
priklopljenega na naprave za ohranjanje življenjskih funkcij.“

Kot navaja Renate Greinert v svoji knjigi, ji je neki zdravnik izjavil:
„Ko postane bolnik potencialni darovalec organov, se miselnost
medicinskega osebja spremeni in vse poteka hitreje. Ne obravnavajo ga
več kot bolnika, potrebnega zdravljenja in skrbi, temveč le še kot
truplo z utripajočim srcem.“ Greinertova je kirurga, ki je odvzel
njenemu sinu organe, vprašala: „Zakaj ne poveste javnosti vsega o
darovanju organov?“ Takole je odgovoril: „Če bi javnosti razkrili vse,
ne bi dobili nobenih organov več!“

Anestezisti odklanjajo sodelovanje pri presajanju organov*
*Dr. Hill, vodilni anestezist v bolnišnici Adden brook, Anglija,
pripoveduje: „Od trinajstih anestezistov jih sedem ni hotelo več
sodelovati pri odvzemu organov. Z njihovimi pogledi na življenje in smrt
ni bilo več združljivo, da so morali dajati darovalcem organov
anestezijo, jim celo predpisovali sredstva zoper bolečine, kar pomeni,
da ni šlo za mrtve osebe, ampak za žive.“ Enojne organe (srca, jeter,
pljuč) je mogoče odvzeti za presaditev samo tedaj, če človek še diha in
mu še bije srce, sicer ti organi za presaditev niso uporabni.

Obstaja tudi dokumentarni film o diagnostiki možganske smrti, namenjen
izobraževanju v medicinski stroki. V njem se zelo jasno vidi, da se
domnevni mrtvec, pripravljen na odvzem organov, še premika.
Transplantacijska medicina vztrajno označuje možgansko mrtve osebe za
umrle. V najvidnejše nasprotne dokaze takšnemu pojmovanju sodi gotovo
tudi dejstvo, da lahko možgansko mrtve nosečnice donosijo zdrave otroke
in da možgansko mrtvi moški lahko doživijo celo erekcijo in pasivno
spočnejo otroke.

Dr. Estol je pokazal dramatični videoposnetek človeka, ki se je potem,
ko so mu ugotovili možgansko smrt, skušal dvigniti in prekrižati roke.
Kljub temu je dr. Estol navzočim zatrjeval, da je bil ta darovalec truplo.

V Harvard Medical Reportu iz leta 1968 beremo, da je možgansko mrtva
oseba tista, ki nima nobenega refleksa več. Zaradi sprememb teh
kriterijev pa danes lahko razglasijo za možgansko mrtvega moškega, ki
kaže še sedemnajst mogočih refleksov in žensko s štirinajstimi refleksi!
Kar petinsedemdeset odstotkov možgansko mrtvih oseb se lahko premika, se
postavi pokonci, objame osebje, ki jih neguje, in se odziva z
grgrajočimi glasovi.

Profesor Spaemann je navedel besede nekega nemškega anestezista:
„Možgansko mrtvi ljudje niso mrtvi, temveč umirajoči.“ Paul Byrne, dr.
med. iz Toleda: „Ugotovitev, da so možgani ali kateri drug organ,
prenehali delovati, še ne pomeni, da je prizadeti organ uničen, še
veliko manj pa, da je znamenje smrti tistega človeka.“

Nekatere ljudi s poškodbami možganov bi lahko še rešili*
*Po najnovejših spoznanjih bi lahko rešili še več bolnikov, ki so jim
odpovedali možgani, če bi jih takoj začeli reševati tako, da bi varovali
poškodovane možgane, med drugim tudi s terapevtskim podhlajevanjem in
vzdrževanjem normalnega krvnega tlaka. Toda takšna obravnava možgansko
poškodovanih bolnikov nasprotuje ciljem transplantacijske medicine.

Neustrezno obravnavo je doživel tudi sin avtorice knjige in velik
pretres tudi njegova mati Renate Greinert, ko je dr. Hill po pregledu
dokumentacije o njegovi smrti izjavil: „Sploh ni bil možgansko mrtev.
Njegov krvni tlak je bil preveč konstanten.“ Kako je mogoče, da so
zdravniki izgubili svojo človečnost, da lahko ugotavljajo možgansko smrt
zgolj z mislijo na odvzem organov?

Nekdanji zagovorniki koncepta možganske smrti, kakršen je prof. Shewmon
iz Združenih držav Amerike, so mnenje spremenili, ko so ugotovili, kako
dolgo še lahko živijo ljudje, ki so jih diagnosticirali kot možgansko
mrtve. Do zdaj največ štrinajst let in pol.

Transplantacijski zdravniki ne upoštevajo želja umirajočih
Prof. dr. Franco Rest: „Kadar govorimo o 'darovanju organov', mislimo
predvsem na ljudi, ki organe potrebujejo. Pri tem skoraj povsem
pozabljamo na življenje 'darovalcev organov', večinoma ponesrečencev.

Če bi lahko umirajoče vprašali, kako bi si želeli umreti, bi prišle v
ospredje tele značilnosti: svoje življenje bi radi končali nemoteno,
brez zavlačevanja, pospeševanja, osebno, socialno intergrirani, duhovno
upoštevani, neboleče. Ob tem ne bi hoteli biti sami, osamljeni in
zapuščeni, življenje bi radi končali pomirjeni s seboj in z okoljem ter
življenjsko izpolnjeni.

Če si ogledamo te besede, ugotovimo, da nima transplantacijska medicina
skoraj nič skupnega s takšnimi „željami umirajočih“. Umirajočemu moramo
omogočiti, da umiranje ustrezno prestane, mu torej omogočiti „živo
umiranje“. Ker pa transplantacijsko medicino zanima predvsem življenje
prejemalca organa, pozablja na dokončanje življenja umirajočega in
njegove svojce.

Cerkev pravi, da moramo biti ljubeči do umirajočih, toda hkrati podpira
darovanje organov*
*Cerkev poudarja, kako pomembno je spremljanje umirajočih in da bi bilo
treba vsakomur zagotoviti pravico, da bi zdrsnil v večno življenje
dostojanstveno, v tišini in miru, časovno tako, kot mu ustreza, v
zavarovanem prostoru in brez zahtev tretjih oseb.

Darovanje organov in spremljanje umirajočih se izključujeta. Cerkev
poudarja, da je vsak človek individualna božja stvaritev, vendar ne
nasprotuje, ko medicina človeka degradira v reciklažni objekt. Renate
Greinert v knjigi /Rdeča zanka/ pravi, da se ji pogosto dozdeva, da si
vsak ob prestopu cerkvenega pragra ogrne plašč krščanskosti, ko gre iz
cerkve, pa ga odloži.

Kakšne vrste ljubezen do bližnjega je, da nekomu naložiš boleče posege,
da bi rešil nekoga drugega ali celo več ljudi? Noben zdravnik ne bi
dovolil, da bi svojci malo trpinčili umirajočega bolnika, da bi videli,
ali se morda še odziva. Zakaj se do umirajočih darovalcev organov vedemo
tako grobo, drugače, in tega ne uvidimo?

Svojci se zaradi privolitve pogosto počutijo krivi*
*Včasih minejo leta, desetletja, preden se starši ne opogumijo in
soočijo z odvzemom otrokovih organov. Tisti, ki pri tem niso uspešni ali
so le deloma, pogosto zbolijo in morajo poiskati psihoterapevtsko pomoč.
Spoznanje, da so svojega otroka ali katerega drugega sorodnika s svojo
odločitvijo poslali v nočno moro, da so samo oni odgovorni za 'da' pri
darovanju organov, pripelje številne starše do popolnega zloma. Na
splošno zapadejo v hudo duševno krizo, predvsem matere. Nikomur se ne
morejo zaupati, ker se počutijo sostorilke pri smrti svojega otroka in
se zaradi tega sramujejo.

Farmacevtske družbe, ki zaslužijo s transplantacijsko medicino neznansko
veliko, financirajo in/ali podpirajo izobraževanje, kako 'pregovoriti'
svojce 'potencialnih darovalcev organov', da bi privolili v odvzem
organov.V Veliki Britaniji se je povečal pritisk na ljudi, naj izpolnijo
izkaznico darovalca organov. Celo otroke pospešeno silijo, naj podpišejo
takšno privolitev. V vseh teh dokumentih je navedeno, da lahko organe
'odvzamejo samo po moji smrti', ni pa pojasnjeno, kaj je s 'smrtjo'
mišljeno.

Edina alternativa transplantacijski medicini za darovalce in prejemalce
organov, za vsakega izmed nas, je sprejetje umiranja. Renate Greinert
pravi, da je spoznala, da je življenje nekoga, ki se odpove organu in se
pripravi na umiranje, veliko bolj kakovostno kakor življenje marsikatere
zdrave osebe.

Damjan Likar

Vse navedbe so iz knjige Renate Greinert /Rdeča zanka/

Značke: organi, darovanje organov

všeč(6) brez veze(1) spam(0) priporoči

Povezava:
Kratka:
BB koda:
Markdown:

• Komentirajo lahko samo registrirani uporabniki.